ŽIVLJENJSKA POT KOTNIK ANDREJA – JURIČEVEGA DREJČKA

Kotnik Andrej – Juričev Drejček se je rodil 30. Avgusta 1928. leta v zavedni slovenski družini kot drugi sin materi Alojziji in očetu Andreju Kotniku.

Že drugo leto se je učil v Šoštanju kolarske in sodarske obrti. Dom in Dobrije si je zaprl v srce, ko je s štirinajstimi leti prvič samostojno stopil v svet. Vračal se je. S toplim pogledom svojih modrih oči je sejal v čas vojnih grozot odsev človeške dobrote, ki se je utelesila v njem.

Poletje 1944. se je prevesilo v jesen. Spet je prišel po nasvet in po slovo. Šele šestnajstič mu  je oktober netil jesenske plamenice po lesovih domačih slemen. Očeta in mater, brate in sestre bi bil rad videl, seči jim je želel v roke, tople besede si je želel na pot k partizanom, kjer je bil že njegov starejši brat.

Nikogar ni našel doma. Odšli so. K partizanom je vodila sled za njimi. Vsem – tudi najmlajšemu, ki mu je bilo dve leti, so gozdovi Savinjske doline nudili zavetje.

Drejček je poiskal partizane – terence.

Na starega leta so ga pri Jurčku v Kozarnici ujeli Nemci in ga odpeljali v dravograjsko mučilnico. Hoteli so mu iztrgati skrivnost, a je molčal kljub zverinskemu mučenju.

Dvanajstega januarja 1945 se je napotil s šestimi tovariši in oboroženim spremstvom fašističnih krvnikov na svojo zadnjo pot.

Pobesnela zver, ki ji je fašizem sprostil vezi sleherne kulturnosti in človečnosti, se je tudi v tem primeru režala sadovom svoje nore fantazije. Bose so morale žrtve po metrskem snegu proti vrhu Selovca. Petdeset kilogramske vreče so jim oprtali, da so se lačni in pretepeni opotekali in klečali pod težo bremena.

Obsojen na smrt je moral Drejček skozi domače Dobrije. Prav mimo doma je moral, da mu je mrzli sneg razjedal otrple in okrvavljene noge prav tam, kjer je po razgreti domači zemlji ubiral prve korake; da je ob mrkem spremstvu še bolj občutil toploto doma, ob ledeni brezčasnosti prisrčnost vezi, ki so spajale družino in – ljubezen, ki je vse Juričeve vezala na domače ognjišče.

Dom je bil prazen in tih. Mrtev je čemel v zasneženi pokrajini. Oče in brat sta bila v Dachau, mati z ostalo družino v celovških zaporih, Drejček je hodil tam mimo svojo zadnjo pot. Nikoli več ne bo videl Dobrij v pomladanskem soncu in cvetju, nikoli več si ob ognju domačega ognjišča ne bo ogrel prezeblih rok. Vedel je, da ga bodo ljubeče misli klicale in iskale, ko bo po končanem trpljenju spet zbrana vsa družina posedla za domačo mizo in razpletala niti lepih in toplih spominov. Dom bo spet oživel in tišino dobrijskih noči bodo spet parali vriski, polni prekipevajočega življenja. In mati bo spet vsajala v peč velike hlebce domačega, rženega kruha.

Domači kruh, z ljubeznijo prekvašen…

Starka je prišla mimo. Poznal jo je in jo prosil naj gre k Jugovi teti in mu prinese kos kruha. Spremljevalec se je zarežal in zalajal: »Ti slovenski pes, kruha ne boš več potreboval!« Udaril ga je s puškinim kopitom, da je klecnilo njegovo telo in se sklonilo pod težo bremena. V strme klance se je vijugal sprevod. Dobrije so se zgubljale v sneženi pokrajini.

Ko so še zadnjič izdivjali svojo zverinsko slo, so Nemci z rafalom utrnili življenje Drejčka in njegovih šest tovarišev. Topla kri je orosila vrh Selovca.

Življenjsko pot Juričevega Drejčka je opisal prof. Janez Mrdavšič, leta 1962

 

ŽIVLJENJE IN BORBA IN SMRT MOJEGA PADLEGA BRATA

Moj brat Drejček se je po izstopu iz šole šel učit sodarstva v Šoštanj, k stricu. Za njegova leta je bila šola za sodarja precej težak poklic, ker je bil zelo šibak, sodarsko delo pa težko. V praznikih je pač vedno rad prišel domov in se poigral z nami. Ko je dobil poziv, da bi moral v nemško  vojsko, je prosil mojstra za dopust. Dobil ga je za kratek čas in se odpeljal domov. Niso mu pritekli mali bratci nas proti kot vedno. Prišla je teta in mu povedala, da so šli vsi domači v gozd, k partizanom. Razjokal se je in odločil, da tudi on pojde za njimi. Dobil je zvezo in odšel na teren. Hodil je po domačih hribih in večkrat gledal s težkim srcem na zapuščen dom.

Na staro leto 1944 je šel proti Uršlji gori, s kurirji. Prenočili so pri Jurčku. Ko so se počutili precej varno, jih nenadoma obkolijo Švabi. Izdati jih je moral neki domačin. Postavili so se v borbo, a bilo jih je premalo. Ustrelili so poveljnika Švabov. Padli pa so tudi štirje partizani. Druge so ujeli. Med njimi je bil tudi moj brat. Pripeljali so jih na Rimski vrelec, tam ga je policija zasliševala in pretepala. Imel je vso glavo v ranah. Gnali so ga nazaj k Jurčku. Tam je moral položiti mrtve partizane na dvokolnico in jih s tovariši peljati na Ravne. Celo pot so jih pretepali, ker niso mogli peljati vozička v tako globokem snegu. Nato so ga odpeljali v Dravograd, na gestapo. Tam so ga mučili in zaprli v bunker. Večkrat je bil tepen, namesto da bi dobil hrano.

Nekega dne so zbrali 7 tovarišev, med katerimi je bil tudi moj brat in jim naložili težka bremena z municijo. Gnali so jih iz Dravograda, mimo naše hiše in tudi sosedove. Tam je šel brat prosit za kruh, ker je bil silno lačen. Namesto kruha pa ga je udaril gestapovec s puškinim kopitom v rebra.

Gnali so jih proti Selovcu. Pri Sveti Neži, v Mežnarjevem gozdu so jih postavili, kot lovec divjačino. Tako je dal svoje mlado življenje za svobodo naše domovine. Pri cerkvi Svete Neže so jim partizani izkopali grob, v katerega so položili njihova mučeniška trupla. Brata smo takoj po vojni izkopali in prepeljali na pokopališče Svetega Antona na Ravnah.

Kotnik Zorko, Drejčkov brat, 7.razred